Slovenski knjižni jezik in njegov oče Primož Trubar sta leta 1550 združila Slovence, da so se sploh lahko sporazumeli in se nato zedinili kot narod. Slovenski knjižni jezik je postal kulturna vrednota, ki je (včasih) zahteval boj tudi do zadnje črke, do zadnjega slovarskega gesla. Zgodba o razvoju jezika je zato tudi zgodba o prizadevanjih za prvobitnost jezika.

Slovenci smo bili od srednjega veka do prve svetovne vojne pod avstrijsko nadvlado in zaradi tega pod znatnim vplivom nemškega jezika. Šele v času prebujanja narodne zavesti v prejšnjem stoletju se je začel naš jezik polagoma čistiti tujih vplivov. Tisočletno sožitje obeh jezikov pa je zapustilo v slovenščini globoke sledove.

Potrebo po slovarju nemških izposojenk iz nemščine, ki so v našem jeziku iz zgodovinskih razlogov zelo pogoste, močno čutimo že od nekdaj. Nekaj je bilo poskusov zbiranja, vendar so ostali nedokončani. Danes mlajšim nemške izposojenke niso več same po sebi razumljive, kakor so starejšim, zato je slovarska registracija in razlaga teh besed nujnost. Ker nemške izposojenke ne pomenijo več nevarnosti kakor nekoč, smo se začeli zavedati tudi njihove druge plati – posebne barvitosti in slikovitosti.

Avtorica slovarja nemških izposojenk Alenka Pirman, nekdanja mlada raziskovalka pri Inštitutu za domače raziskave, je svoje navdušenje nad tako barvitim in slikovitim besednim gradivom začela zapisovati v mali črni notes že leta 1989. Zasebna ljubiteljska zbirka nemških izposojenk je najprej doživela javno likovno (Pirmanova je akademska slikarka) predstavitev v Narodni in univerzitetni knjižnici kot del razstavnega projekta Urbanaria leta 1995. V čitalnici je bilo razporejenih 40 ročno izvezenih zastavic na medeninastih stojalcih. Na zastavicah je bilo s križnim vbodom izvezenih 294 besed, izbranih iz avtoričine zbirke germanizmov.

Pirmanova je zbirko dopolnjevala s pomočjo družine, prijateljev in znancev ter jo leta 1997 izdala v Arcticae horulae, slovarju nemških izposojenk v slovenskem jeziku. Slovarček z 2094 gesli je doživel nesluteno medijsko izpostavljenost in bil razprodan v nekaj mesecih.

Pirmanova je pionirsko povezala umetniško področje z znanstvenim, jezikoslovnim delom. Že na začetku se je zavedala, da je njeno jezikoslovno znanje pomanjkljivo. Kot umetnica, ki je vseskozi razmišljala tudi o umetniški odgovornosti, se je zato zatekla v legitimno poustvarjanje besednega gradiva in si sposodila nekaj trikov iz parodije, travestije in performansa. Prav zato je slovarček poln slikovitosti in barvitosti, še bolje, žmohtnosti nemških izposojenk. Nekatera gesla dopolnjujejo primeri rabe v povedih; nekatera so le opisno razložena, v praznem oklepaju je povabilo (?) v nemščini izkušenemu bralcu, da sam poišče izvorno nemško besedo; nekatera pa, po mnenju enega od kritikov, "vsebuje/jo/ tudi nemalo pravih romantičnih potvorb. Tako se slovenskemu glagolu šlatati pripisuje izvor v nemški besedi schlatten, ki si jo je avtorica izmislila, saj je ne navajajo niti najpopolnejši nemški slovarji."

Prav zato so Arcticae horulae gostovale tudi na razstavah sodobne umetnosti; enkrat med Moškimi in ženskimi ročnimi deli, drugič kot Čisto umazan pogled na umetnost. Slovarček se še nadeja kakšnega povabila, saj rad hodi v goste. Ne nazadnje je Pirmanova izid knjižice s posebnim upanjem na prisrčen odziv naslovila tudi na naše rojake na tujem. Prav zavoljo njih je privolila – čeprav je do tehnologije izjemno zadržana –, da se zbirka nemških izposojenk predstavi tudi na medmrežju.

Danes, po osmih letih, se ji je želja izpolnila.

Dušan Dovč