1991-1998
O projektu
1991-1998
O projektu
Alenka Pirman
Projekt Arcticae horulae* se je razvijal sproti - od zasebne ljubiteljske zbirke nemških izposojenk v slovenskem jeziku prek likovne predstavitve zbirke v Narodni in univerzitetni knjižnici (1995) pa vse do knjižne izdaje v obliki slovarja (1997), ki je doživela nesluteno medijsko izpostavljenost in bila razprodana v nekaj mesecih.
Proces je povezal umetniško področje z znanstvenim in izpostavil umetnikovo odgovornost. Posamezni uporabljeni umetniški postopki (npr. travestija, performans) so javnost namreč zavedli, da je knjižico sprejela kot referenčen slovar. Zato se je projekt zame zaključil 8. januarja 1998, ko je v Književnih listih kritiko slovarja objavil priznani etimolog Marko Snoj.
Zaradi nezmanjšanega zanimanja za Zimske urice ponujamo javnosti elektronsko izdajo slovarja in digitaliziran arhiv projekta.
Alenka Pirman
* Naslov povzet po Arcticae horulae succisivae (Zimske urice proste), prvi slovnici slovenskega jezika, ki jo je leta 1584 napisal in izdal Adam Bohorič.
Dušan Dovč
Slovenski knjižni jezik in njegov oče Primož Trubar sta leta 1550 združila Slovence, da so se sploh lahko sporazumeli in se nato zedinili kot narod. Slovenski knjižni jezik je postal kulturna vrednota, ki je (včasih) zahteval boj tudi do zadnje črke, do zadnjega slovarskega gesla. Zgodba o razvoju jezika je zato tudi zgodba o prizadevanjih za prvobitnost jezika.
Slovenci smo bili od srednjega veka do prve svetovne vojne pod avstrijsko nadvlado in zaradi tega pod znatnim vplivom nemškega jezika. Šele v času prebujanja narodne zavesti v prejšnjem stoletju se je začel naš jezik polagoma čistiti tujih vplivov. Tisočletno sožitje obeh jezikov pa je zapustilo v slovenščini globoke sledove. >>>
--------------------------------------------------------------- |
|
 |
nekatere pravice pridržane |